Thursday, 6 March 2008

Who am I really?

Edit:
This is a really weird one.
Consider yourself warned.
Proceed only at your own peril.

I find this one really hard to write. How does one really define him / herself? I'm not really even hoping to get it right this time, but maybe I can get close enough. Hopefully. Maybe. In my dreams...

I found that I am quite fascinated with the Japanese. They (you) are truly an interesting people to me. At least what is depicted of them in (mostly) western movies that I watched about them, the books I have managed to get my grasp on, the ideas that folk live by seem to be mostly my own. Maybe this was too fast. Too arrogant. I with my European mind surely can't even in my wildest dreams even imagine the principles a thousands years old culture has embedded inside each persons's mind. But, nevertheless, sometimes I wish I could be pilot Blackthorne or captain Allgren or whoever ever managed to get any Japanese's respect. Fictional characters used intentionally.

OK, now it seems it's quite plain what I set my standards on. Honor. A word that in modern world really seems to have been forgotten. I won't even begin to list all the opposites that I can think of right now. What a range of things that seems to be. Most of the people I know seem to just be looking for the quickest way to "solve" any problem they encounter. I on the other hand always try to please or do a favor to the person on the other side. This is my mission. This is what I believe in. I even can't leave a single piece of a program's code alone just because I believe that by making a better program I can make somebody's life easier.

I haven't quite said enough. The definition of word honor. What really does it mean? Not cheating on your wife? Abiding by the ten commandments? Not harming people close to you?
So many possibilities, but none of them correct. To me, honor represents the ideas that force allow a human being to try as hard as he / she can to try do any task given to them as well as they are possibly able to. Perfectionism. Maybe that could be the word to describe it. Certainly civilization obscured the meaning of the word since the values imposed on us today are not really the ones of honor. Purity. That might be the best word to describe it after all.

I'm afraid there's not much more I can say on the subject at this time. Maybe I'll continue this topic later. Maybe not.

I just know I haven't said enough.

Monday, 3 March 2008

Zakaj pri nas sploh ni zabavno hoditi na volišče

Osebno menim, da je smiselno, da grem volit, pa če je to za lokalne, državne, predsedniške volitve ali pa za še naslednji nepotreben referendum.
Ne vem, morda bi imel slabo vest, ko država zapravi 2,5 mio € za volitve, potem pa nikogar ni na volišče... Morda pa vseeno upam, da bo moj glas povzročil nekaj dobrega, ali pa vsaj manj slabega...
Kakršen koli že razlog, jaz na volišče grem praktično vedno. Če se prav spomnim, sem enkrat izpustil en referendum, ker se mi je zdel pa res že tako neumen, da iz čiste zlobe nisem šel.

Letošnje leto bo leto parlamentarnih volitev. Kakšno veselje!!! Nekateri si iz čiste prevzetnosti napovedujejo največjo zmago v zgodovini naše ljube državice, drugi tiho upajo, da si bodo povrnili vsaj nekaj nekdanje slave. Spet tretji iščejo najprimernejšo žrtev, ki jim bo omogočila politično preživetje ter po možnosti spet pomembne položaje, na katerih bodo uživali v dobrinah, ki jih prinese davkoplačevalski denar.

Ampak to ni razlog, da sem se lotil tegale pisanja. Če sem morda prvi dve rundi volitev še verjel, da volim neko resnično opcijo, sem danes prepričan brez najmanjše sence dvoma, da je popolnoma vseeno, za koga bom volil. Čeprav so se nekateri trudili malo bolj, drugi malo manj, imamo danes v naši državici še vedno stanje, ko je bolj pomembno, da gre stvar v "moj žep", kot pa da bi se trezno odločil za dejansko najboljšega ponudnika. V medijih zelo popularne tujke na to temo namenoma izpuščam. Govorim seveda o žepih naših vrlih funkcionarjev in njihovih "priležnic" (v tisočerih oblikah, ki jih ta beseda premore). Da se ne bomo napačno razumeli: niso vsi pokvarjeni do kosti pa še nazaj. Samo velika večina. Če bi se vsi ti veseljaki odločili, da bodo za pet let prenehali skrbeti samo za svoje žepe ter resnično začeli delati za dobro države, podjetja, svoje ustanove, ipd., sem prepričan, da bi bil slovenski BDP v teh istih petih letih zagotovo vsaj dvakratnik današnjega, spotoma pa bi se še znebili precejšnjega dela socialnih težav, ki nas danes težijo, v prihodnosti pa nas bodo še bolj. Pet let gospodje in gospe. Morda bi bilo vredno razmisliti, saj ste si že dovolj nagrabili. Aja, pozabljam: nikoli ni dovolj...

Uf, spet sem povsem zašel s poti. Zakaj torej mislim, da je popolnoma vseeno, za koga volim?
Prišel sem do spoznanja, da so se naši vrli politiki sicer razbili na različne stranke, stopili na nasprotne bregove, ampak svojega načina mišljenja pa niso zamenjali. Le prišli smo do stanja, ko je zmagoviti "opciji" postalo težko sestaviti dobro delujoč aparat, ker ima pač na voljo precej manjše število dobrih kadrov, kot pa včasih, ko nam je vladala ena stranka. Vsi drugi, ki na volitvah ne dobijo največjega dela kolača so potisnjeni v kot, iz katerega samo še prestrašeno bevskajo v "grdega volka", ki grozi, da jih bo pojedel, na tak ali drugačen način. Ja, tudi tisti, ki se pretvarjajo, da so šli v "koalicijo". Ne me basat!
Eh, včasih je nasprotna opcija šla na Goli otok, danes pa bevska v parlamentu. Kaj natančno se je torej spremenilo? Naj me kdo spomni, lepo prosim.

Naši vrli velmožje se boste počasi morali naučiti, da ni vse, kar naredi vlada, zanič, kot tudi ni vse, kar predlaga opozicija, zanič. Predvsem pa bi bil morda počasi čas, da se začnete zares truditi za državo, kateri vladate. Ne pa, da gledam dva, morda tri ministre, ki se res trudijo, pa jih najprej zatolčejo že lastni kolegi v vladi, nato parlament, malo še sindikati, če pa vse to ne zaleže, se pa razpiše še en idiotski referendum. Prosim, da prenehate žaliti mojo inteligenco. Lepo. Z malo smetane na vrhu? Sladkane smetane?

In če morda nadaljujem v istem duhu, zakaj hudiča se vedno vsi sklicujete na konstruktivnost (no, pa sem bil prisiljen uporabiti tujko)? Če pa je potem ne premorete niti za eno trohico? Bevsk, bevsk. Vključno z "zmagovalcem", samo da ta dela "groar, groar". No, pred volitvami se običajno violine zamenjajo, pa glavni joka, kako so ga vsi ovirali, ostali pa mu medtem mečejo opeke v glavo. Kako bi se smejal, če ne bi bilo vse skupaj žalostno. Ne, saj "žalostno" ni prava beseda, ampak se trenutno boljše, bolj ostre ne spomnim. In tega je bilo sedaj že koliko, 5 ponovitev?

Dejansko bi nekoč rad na našem političnem prizorišču videl igralce, ki bodo dejansko pomagali ustvarjati boljše življenje za vse nas. Saj ni treba, da so na volitvah absolutni zmagovalci, samo malo pomagajo naj, namesto ustaljenega bevskanja. No, če dobro pomislim, ena taka skupina morda celo obstaja, tako, površno pogledano. Ampak pri njih mi pa program ni všeč.

In kje je zdaj tu demokracija, če tako ali tako volim enake med enakimi? Sploh mislim, da je ta izraz povsem neustrezen za našo politično ureditev. Mi nimamo demokracije. Imamo strankokracijo, kar pa je precej drugače. Kdaj smo že nazadnje šli pod vaško lipo roke dvigovat?

Kje sem že ostal? Ah, saj res: letos mi res ne bo zabavno iti na volišče...