Sunday, 20 January 2008

Prodaja Telekoma - zgodba o uspehu ali neumnosti

Za začetek morda rahlo filozofsko vprašanje v zvezi s prodajami državnih lastniških deležev v podjetjih: osebno menim, da država nima ustavne pravice lastiti si kakršnega koli deleža v katerem koli slovenskem podjetju. Vsi ti deleži so namreč ostanek socialističnega "vse je naše (ljudsko)". Torej lastnina vsakega slovenskega državljana posebej. Ne glede na starost. Ja, vrednosti certifikatov, določene glede na starost državljana, so bile nekaj najbolj nezaslišano nepoštenega, kar sem doživel. Ampak vseeno - takratna vlada je vsaj del državnega premoženja vrnila ljudstvu v obliki konkretnih lastniških deležev, kar je, recimo, pohvale vredno.
No, da dokončam z začeto poanto: državna uprava po mojem mnenju nima pravice razpolagati z nobenim deležem v nobenem podjetju, razen seveda v tistih, katerih deleži so bili dejansko kupljeni od ustanovitve republike Slovenije naprej.

Ker pa državna uprava vseeno razpolaga s temi lastniškimi deleži, bi si drznil ponuditi rahlo drugačno razmišljanje o prodajah državnega premoženja.
Pri prodaji državnega deleža v NKBM se je pokazalo, da pri zanimivi ceni lahko državljani Slovenije iz obtoka umaknejo znatno količino denarja. Če se pravilno spomnim, je bilo tega denarja okoli 750 mio €, za ponujen delež, vreden 150 mio €. Po uvrstitvi delnic na borzo pa se je ob vseh menjavah lastništva obrnilo verjetno še nekajkrat toliko denarja.
Obstranska pripomba: kljub vsem kritikam finančnega ministra za slabo izbrano ceno delnice, se vsaj jaz s tako izbrano ceno kar strinjam. Pozitivni učinki, čeprav nekateri le kratkoročni, so segali od novoletnega darila države državljanom (delnice so bile dejansko vredne tudi do 50% več), začasno oživitvijo trgovanja ljubljanske borze, itd, itd. Edini problem tukaj je, da so bili vsi ti pozitivni učinki le za tiste, ki so vplačali ali že imajo vložke v vrednostne papirje, to pa žal nikakor
niso socialno najšibkejši. Vendar s takimi operacijami pač njim ne moremo pomagati, ne?

Sedaj pa na Telekom: vlada RS se je torej očitno odločila, da bo prodala svoj delež v tem podjetju. To je sicer pravilna odločitev, saj država res ne bi smela imeti znatnih deležev v nobenem podjetju. Vendar pa me močno moti način, kako se je naša vlada lotila prodaje deleža v tem podjetju.
Najprej kratko mnenje o telekomu kot podjetju: osebno menim, da bi vlada morala pred izvedbo kakršne koli prodaje, podjetje razbiti najmanj na SiOL, Mobitel ter Telekom kot operater fiksne telefonije. Stanje, kakršno je sedaj še vedno povzroča prevelike konkurenčne nepravilnosti v slovenskem trgu telekomunikacij. Urad za varstvo konkurence, kar se mene tiče, na tem področju ni vreden svojega imena. In ni bil vreden svojega imena praktično odkar sta nastala Mobitel in SiOL. Zna pa komplicirati zadeve tam, kjer jih ni treba...


Uf, dolg uvod... Skrajni čas, da se končno lotim naslovne teme.
Prodati ali ne prodati - to niti ni vprašanje. Vendar pa naša državna uprava napačno razmišlja o tej prodaji. Če nekaj imaš, je najlažje to preprosto prodati. V blagajno pade nekaj cekinov, prihodnost podjetja pa je prepuščena novemu lastniku. Sem videl že kar nekaj primerov, ko je novi lastnik dejansko ukinil nakupljeno podjetje oziroma je obdržal kvečjemu proizvodne kapacitete, znanje pa ga sploh ni zanimalo. Glede na ceno delovne sile pri nas je samo vprašanje časa, kdaj bodo tudi proizvodne kapacitete postale predrage in bomo izgubili še tista uboga delovna mesta.
Raje razmišljajmo, kako bi naredili, da bi taka podjetja postala igralci, ki bi se jih današnji potencialni kupci bali. Tudi to je namreč mogoče. Telekom je danes vreden cca 2,2 mrd €. 49% delež, ki ga država prodaja torej znaša dobro milijardo €. Tudi to je samo del vsega denarja, ki se je obrnil pri prodaji NKBM.
Moj predlog je torej, da se s prodajo državnega deleža morda še malo počaka. Namesto tega naj podjetje razpiše dokapitalizacijo v višini 1 - 2 mrd €. Primarno pa bi moral biti vir za to dokapitalizacijo fizične osebe. Zakaj?
Ker bi ta dokapitalizacija omogočila, da bi se Telekom Slovenije znatno razširil z nakupom kontrolnih deležev v drugih podjetjih v sosednjih državah. To bi zagotovilo dolgoročno stabilno rast podjetja z znatnim povečanjem dobičkov, ki bi ob ustrezni strategiji omogočali nove in nove prevzeme ter vlaganja v nova podjetja v regiji. Takšna strategija, pravilno predstavljena, bi iz slovenskih vlagateljev zagotovo pridobila potrebna sredstva.
Drugi, trenutno še bolj popularen efekt pa bi bil v dejstvu, da bi iz trga izginila znatna količina denarja. 2 mrd € za gospodarstvo kot je slovensko pomeni kar nekaj, menim, da bi se zaradi "izginotja" tega denarja znatno zmanjšali inflacijski pritiski.
Če pa se je vlada odločila, da nujno hoče prodati tudi svoj delež, potem naj to pač stori po izvedbi dokapitalizacije. V Evropski skupnosti je dovolj interesentov za nakup takega deleža, tudi če ne bi bil več kontrolni.
Dve muhi na en mah.
Ali pa tudi ne...

No comments: