Sunday, 11 October 2009

Socialna država

Naši politiki tako radi poudarjajo, kako socialno državo da imamo. V imenu tega pojma prenašajo neprestano napihovanje sindikalistov, ki očitno težijo takrat, ko to ni potrebno, ko pa pride do resnih problemov, pa zamudijo vse vlake in se samo še na koncu na televiziji hvalijo, kako so v bistvu vse uredili prav oni, čeprav je iz izjav prizadetih delavcev razbrati le to, da sindikat zanje ni naredil nič.
Tako imamo sedaj krasno stanje, ko so naši vrli sindikalisti povzročili, da imajo delavci v javnem sektorju v povprečju precej višje plače, kot pa delavci v gospodarstvu, ki dejansko prinašajo denar za delavce v javnem sektorju. Seveda pa še sedaj niso zadovoljni in hočejo še in še, vsakič za nek drug sektor negospodarstva. Seveda so pri Virantovi reformi vsi vzeli višje plače, danes pa so razmerja tako prekleto nepoštena, da jih je treba še malo povišati. Potem je pa Virant kriv, da je naredil neumno reformo. Jaz bi rekel, da je kriv le v tem, da je naivno zaupal sindikatom, da ne bodo izsiljevali države po vseh letih usklajevanja in določanja plačnih razredov.
Pri vsem skupaj pa še vedno nisem omenil, da je precej nekih delavcev v javnem sektorju enih navadnih lenuhov, ki samo lovijo vsak mogoč ovinek, samo da ne bi bilo potrebno delati. Govorim iz osebnih izušenj, ko čakam v čakalnici sam (nikogar drugega daleč naokoli) na storitev po tri ure, preden me končno spustijo v sobo, kjer bo storitev opravljena, ali pa me vrla "preobremenjena" delavka pošlje k privatniku opravit zadevo, saj da ima ona veliko preveč dela. Prav tako ob 8:00 zjutraj, nikogar drugega v pisarni, ona pa s kofetom v roki debatira s sodelavko. In potem ima ta lenuh vsaj tako plačo, kot jo imam jaz?!?! Hvala lepa.
Sindikalisti seveda tega ne bodo priznali, toda socialna država ne pomeni ohranjanja delovnih mest za vsako ceno. Socialna država prej pomeni, da ima vsak nezaposlen realne možnosti za novo zaposlitev, če jo le želi in da v času nezaposlenosti ne umre od lakote ali bolezni, ker ni imel strehe nad glavo.
OK, dovolj pritoževanja, ne bom z njim nikamor prišel. Zato se raje vračam na zadevo, ki me je privedla do tega pisanja:
Vlada je objavila sveženj ukrepov, k jih namerava izvesti v sklopu pokojninske reforme. Daljša delovna doba, izločitev študija, vojaščine in podobnih zadev, vse lepo in prav.

Ampak kaj hudiča se je pletlo v glavi onemu KRETENU, ki je izključil iz pokojninske dobe porodniški dopust?!!!?!?!?

Se opravičujem (mah - niti ne), toda če se par odloči, da bosta imela otroka, to pomeni, da bosta spravila na svet novega delavca, ki bo v prihodnosti prinašal v državno blagajno nov denar, zato da bomo mi lahko imeli vsaj 10% pokojnino glede na plače v delovni dobi. Vsaj tako je trenutno videti; da bodo pokojnine namreč tako mizerne. Sam sem že pisal o problemu pokojninskega sistema, pred kratkim pa se je v časopisju pojavilo tudi pismo bralca, ki je naredil enak izračun kot jaz. Če na kratko komentiram: g Jurišič je opravil vse izračune povsem primerno, na žalost pa ni dobro predvidel rešitve. Preprosta ukinitev sedanjega sistema bi žal povzročila resen problem pri sedanjih upokojencih in tudi vseh, ki bi pogoje dosegli v naslednjih 20 letih, saj ne bi imeli prihodkov, od katerih bi lahko živeli.
Rešitev za to zagato je v bistvu le ena: država bi morala zahtevati, da delavci vedno več vplačujejo tudi v drugi in tretji steber. Brez obveze ne bo nihče vplačeval in po trenutnem sistemu bomo v naslednjih letih začeli videvati učinke (ne)vplačevanja, ko bomo imeli vse več upokojencev, ki bodo socialni problemi. Začnite z enim odstotkom, gospodje. V 30 letih bi to moralo postati 100% in potem pokojninskega sistema ne potrebujemo več, saj bo vsakdo privarčeval dovolj za svojo pokojnino. Eh, spet sem zgrešil smer.
Torej: dva se odločita za otroka in otrok prijoka na svet. Recimo, da je nek par zelo zavzet pri tem in imata otroka vsako leto v ženini rodni dobi. To pa je lahko vse od 20 do >45 leta. Menda je neka ženska rodila celo pri 56 letu!!! Ta ženska ali njen mož (če bi dopust za nego otroka izkoriščal on) bi torej po novem sistemu ne imel nobene osnove za pokojnino, hkrati pa bi oba imela najmanj 25 otrok, ki bi vsekakor bili sposobni ju preživljati. Odličen primer za državljansko nepokorščino, če vprašate mene. Že precej manj drastičen primer (5 otrok) prav tako vpije po državljanski nepokorščini, saj bi po trenutnem predlogu mati petih otrok imela 15% malus pri pokojnini. Da sploh ne govorimo o absurdu, ki ga ta predlog ponuja, torej starša sta zagotovila delavce, ki ju preživljajo hkrati z vsemi ostalimi "penzionerji", ki morda sploh niso imeli otrok!

Predlagam torej ravno obratno: država naj zagotovi možnost, da se državljan(ka) odloči za poklicno kariero starševstva. En otrok ne pomeni veliko, pri štirih ali petih pa bi moral vsaj eden od staršev imeti precej dostojno plačo, na primer vsaj 1500€, če ne 2000€ (progresivna lestvica torej). Otroci so namreč kar draga zadeva in ljubezen ne pomaga pri stroških. Kdor torej hoče otroke, bi jih po novem lahko celo imel. Seveda ta plača velja pod podobnimi pogoji, kot danes prejemamo otroški dodatek, torej vse dotlej, dokler je otrok v oskrbi staršev. Država pa bi pač investirala tisto plačo (otroški dodatek) v izračunu na prihodnje davke, ki jih bodo ti otroci še prispevali v državno blagajno. Prav tako bi seveda starša za čas starševstva dobila 100% priznano pokojninsko dobo, če ne bi tega odstotka raje dvignili.

S tem bi odprli možnost za razvoj kariere starševstva, če bi se neka družina pač za to odločila. Dodatno bi tak ukrep pomagal pri naravnem prirastku prebivalstva, da niti ne omenjam, da bi bila končna posledica tudi več delavcev, ki bi omogočili preživetje naši "socialni državi".

No comments: