Wednesday, 30 January 2008

Serves me right

After posting the first few articles, I decided it was time for me to let my friends know of my blog. So I sent out an e-mail to a few select people. Among these people was also a real journalist whom I greatly respect for his knowledge. He was actually the only person I sent the mail to that is not my close friend as such, but I did think some of the things that I wrote might interest him.
That said, I got a reply from him fast (as usual), which was (at first) quite hard to understand for me. This is what it said (references to real people and company removed):
Nice, really. If (my online paper) were to go away after (my boss) leaves for good, and we all start up a new site, write me. :) If you want a place to rant, I would be glad to post your stuff.

That said, don't mention the new site to anyone yet please.
As I said, I'm not a native english speaker, and I also don't interpret indirect statements like this one very well, so it took quite a while for me to decide that the first paragraph of the reply was actually sarcastic. Of course, there's quite a high possibility that I (again) totally misinterpreted what he actually meant, but that's not why I'm writing this post.
What made me think and decide to write this post was the ranting part of the first paragraph.
I already know that my writing style looks mostly like ranting. But the trouble is, I'm not actually ranting when I write my articles, mails or whatever it may be. The only article in this blog that might be an actual rant was the Vista one and even while writing that I really didn't feel any negative emotions.
I'd like to think that my posts might be better classified as constructive criticism, rather than rants. To make things clearer: rant = a post where the writer complains about something and vents his / her negative emotions about the subject while doing so. Constructive criticism = writing where the writer exposes some lacking details and tries to suggest a better path to solve the problems. This is my interpretation of these two terms which might be entirely incorrect. I actually never looked up "rant" in a dictionary. Maybe it's time I should... :D OK, so I just did; took me about 5 secs. Seems "rant" needs not be all negative, just passionate. But in the end it results in rambling which would suggest that (if I really do rant) the quality / value of my posts is close to zero. I'd like to think that's not the case.
That said, I started this blog also to gradually learn to improve my writing style to look more optimistic. I AM an optimist, always trying to improve the world around me. As futile as my attempts may be I will not give up on that. That also makes me a hopeless idealist, doesn't it? Sometimes people also do things that are just plain right instead of doing only those that are more profitable (short term). If I can sway one person to make such a decision once, the purpose of this blog will be fulfilled.

The only thing for me to do here is to try make my posts actually look optimistic and full of positive energy. But this will not be an easy thing for me to do. I just wish the learning curve wasn't too steep :D

Sunday, 20 January 2008

Prodaja Telekoma - zgodba o uspehu ali neumnosti

Za začetek morda rahlo filozofsko vprašanje v zvezi s prodajami državnih lastniških deležev v podjetjih: osebno menim, da država nima ustavne pravice lastiti si kakršnega koli deleža v katerem koli slovenskem podjetju. Vsi ti deleži so namreč ostanek socialističnega "vse je naše (ljudsko)". Torej lastnina vsakega slovenskega državljana posebej. Ne glede na starost. Ja, vrednosti certifikatov, določene glede na starost državljana, so bile nekaj najbolj nezaslišano nepoštenega, kar sem doživel. Ampak vseeno - takratna vlada je vsaj del državnega premoženja vrnila ljudstvu v obliki konkretnih lastniških deležev, kar je, recimo, pohvale vredno.
No, da dokončam z začeto poanto: državna uprava po mojem mnenju nima pravice razpolagati z nobenim deležem v nobenem podjetju, razen seveda v tistih, katerih deleži so bili dejansko kupljeni od ustanovitve republike Slovenije naprej.

Ker pa državna uprava vseeno razpolaga s temi lastniškimi deleži, bi si drznil ponuditi rahlo drugačno razmišljanje o prodajah državnega premoženja.
Pri prodaji državnega deleža v NKBM se je pokazalo, da pri zanimivi ceni lahko državljani Slovenije iz obtoka umaknejo znatno količino denarja. Če se pravilno spomnim, je bilo tega denarja okoli 750 mio €, za ponujen delež, vreden 150 mio €. Po uvrstitvi delnic na borzo pa se je ob vseh menjavah lastništva obrnilo verjetno še nekajkrat toliko denarja.
Obstranska pripomba: kljub vsem kritikam finančnega ministra za slabo izbrano ceno delnice, se vsaj jaz s tako izbrano ceno kar strinjam. Pozitivni učinki, čeprav nekateri le kratkoročni, so segali od novoletnega darila države državljanom (delnice so bile dejansko vredne tudi do 50% več), začasno oživitvijo trgovanja ljubljanske borze, itd, itd. Edini problem tukaj je, da so bili vsi ti pozitivni učinki le za tiste, ki so vplačali ali že imajo vložke v vrednostne papirje, to pa žal nikakor
niso socialno najšibkejši. Vendar s takimi operacijami pač njim ne moremo pomagati, ne?

Sedaj pa na Telekom: vlada RS se je torej očitno odločila, da bo prodala svoj delež v tem podjetju. To je sicer pravilna odločitev, saj država res ne bi smela imeti znatnih deležev v nobenem podjetju. Vendar pa me močno moti način, kako se je naša vlada lotila prodaje deleža v tem podjetju.
Najprej kratko mnenje o telekomu kot podjetju: osebno menim, da bi vlada morala pred izvedbo kakršne koli prodaje, podjetje razbiti najmanj na SiOL, Mobitel ter Telekom kot operater fiksne telefonije. Stanje, kakršno je sedaj še vedno povzroča prevelike konkurenčne nepravilnosti v slovenskem trgu telekomunikacij. Urad za varstvo konkurence, kar se mene tiče, na tem področju ni vreden svojega imena. In ni bil vreden svojega imena praktično odkar sta nastala Mobitel in SiOL. Zna pa komplicirati zadeve tam, kjer jih ni treba...


Uf, dolg uvod... Skrajni čas, da se končno lotim naslovne teme.
Prodati ali ne prodati - to niti ni vprašanje. Vendar pa naša državna uprava napačno razmišlja o tej prodaji. Če nekaj imaš, je najlažje to preprosto prodati. V blagajno pade nekaj cekinov, prihodnost podjetja pa je prepuščena novemu lastniku. Sem videl že kar nekaj primerov, ko je novi lastnik dejansko ukinil nakupljeno podjetje oziroma je obdržal kvečjemu proizvodne kapacitete, znanje pa ga sploh ni zanimalo. Glede na ceno delovne sile pri nas je samo vprašanje časa, kdaj bodo tudi proizvodne kapacitete postale predrage in bomo izgubili še tista uboga delovna mesta.
Raje razmišljajmo, kako bi naredili, da bi taka podjetja postala igralci, ki bi se jih današnji potencialni kupci bali. Tudi to je namreč mogoče. Telekom je danes vreden cca 2,2 mrd €. 49% delež, ki ga država prodaja torej znaša dobro milijardo €. Tudi to je samo del vsega denarja, ki se je obrnil pri prodaji NKBM.
Moj predlog je torej, da se s prodajo državnega deleža morda še malo počaka. Namesto tega naj podjetje razpiše dokapitalizacijo v višini 1 - 2 mrd €. Primarno pa bi moral biti vir za to dokapitalizacijo fizične osebe. Zakaj?
Ker bi ta dokapitalizacija omogočila, da bi se Telekom Slovenije znatno razširil z nakupom kontrolnih deležev v drugih podjetjih v sosednjih državah. To bi zagotovilo dolgoročno stabilno rast podjetja z znatnim povečanjem dobičkov, ki bi ob ustrezni strategiji omogočali nove in nove prevzeme ter vlaganja v nova podjetja v regiji. Takšna strategija, pravilno predstavljena, bi iz slovenskih vlagateljev zagotovo pridobila potrebna sredstva.
Drugi, trenutno še bolj popularen efekt pa bi bil v dejstvu, da bi iz trga izginila znatna količina denarja. 2 mrd € za gospodarstvo kot je slovensko pomeni kar nekaj, menim, da bi se zaradi "izginotja" tega denarja znatno zmanjšali inflacijski pritiski.
Če pa se je vlada odločila, da nujno hoče prodati tudi svoj delež, potem naj to pač stori po izvedbi dokapitalizacije. V Evropski skupnosti je dovolj interesentov za nakup takega deleža, tudi če ne bi bil več kontrolni.
Dve muhi na en mah.
Ali pa tudi ne...

Friday, 4 January 2008

Kaj bo ostalo pa za nas mlade?

Danes sem pri Dnevniku poslušal oziroma gledal prispevek, kako namerava naše pravosodno ministrstvo sprejeti zakon, s katerim bodo povrnili del škode ljudem, ki jih je med drugo svetovno vojno prizadel okupator.
Krasno, naša država spet popravlja krivice, storjene "trpeči" generaciji. Prosim, ne me napačno razumet. Vse spoštovanje borcem za našo svobodo ter povojni generaciji za obnovo naše domovine. Njihove zasluge so nesporno velike, kot je velika krivda sodelujočih z okupatorjem. S tem člankom nikakor nimam namena spodkopavati teh dejstev.
Vendar bi vseeno želel poudariti nekaj dejstev. Najprej o nekaterih ugodnostih, ki jih je navedena generacija že uživala:
1. Zagotovljeno delovno mesto za vsakogar, ki želi delati. Brez nevarnosti za izgubo tega delovnega mesta.
2. To isto delovno mesto brez kakršnih koli pritiskov. Večina je lahko delala točno toliko, kot so želeli. Nič čudnega, da je na koncu plansko gospodarstvo pogorelo...
3. "Brezplačna" finančna injekcija v obliki posojila z nizko fiksno obrestno mero v časih hiperinflacije.
4. Možnost zgodnje upokojitve. Danes je v državi 540.000 upokojencev, mnogi od njih so šli v ta status že pred svojim 50. letom starosti. Česa vsega naša država ne bi naredila, da bi zmanjšala brezposelnost...

Na drugi strani imamo 790.000 delovno aktivnih ljudi. In vsega skupaj 2 milijona prebivalcev. Vsak zaposleni torej mora (super grobo izračunano) vzdrževati 0,68 upokojenca oziroma 2,53 ljudi. Med temi 2,53 je seveda tudi sam, njegovi otroci, upokojenci, nezaposleni, itd. Pri tem pa sploh ne upoštevam, da ima negospodarstvo, torej prav tako vzdrževani ljudje, precejšen delež (cca. 200.000). Nič čudnega, da so naše plače obremenjene preko vseh meja, potem pa na vse skupaj pridejo še takse, trošarine in DDV. Tako čez prst pogledano je na koncu vsak zaposleni obdavčen približno 80%. No, tisti z najnižjimi dohodki kakih 20% manj, ampak vseeno. Noro!

Vendar tudi to ni razlog, da danes pišem ta članek. Moja jeza je usmerjena na zelo preprosto enačbo:
FVoa = PMT [((1 + i)n - 1) / i]
No, enačba sama niti ni kriva, kriv je njen rezultat ter napovedi, da bodo naše pokojnine zanemarljive. To je namreč enačba za prihodnjo vrednost anuitet. Torej, če vplačuješ PMT denarja pri obrestni meri "i" "n" obdobij, boš na koncu imel toliko in toliko denarja. Pa naredimo en preprost izračun za povprečno slovensko bruto plačo 1200€ in predvideno delovno dobo 40 let, ki pa se je v zadnjih letih tako ali tako še podaljšala. Vsaka bruto plača je obremenjena s 15,5% prispevkom za pokojnino (to je samo davek iz plače, potem pa se temu doda še davek na plačo, ki ga plača delodajalec, vendar tega ne bomo upoštevali, ker naj ga leta 2010 ne bi bilo več). Znesek obremenitve mesečne plače torej znaša 186€, letno torej 2232€. Recimo, da lahko z uporabo vzajemnih skladov dosežemo povprečno letno stopnjo donosa 6%. Vzajemni sklad s tako nizko stopnjo je že kar težko najti, vendar recimo, da večino tega denarja varčujemo v "bolj varnih" skladih, ki imajo nekoliko nižjo donosnost.
Rezultat enačbe za 40 let varčevanja torej znaša:
345.428€ = 2232€ [((1,06)40 - 1) / 0,06]
Torej ugotovimo, da bi pri današnji obremenitvi plače in delovni dobi 40 let na koncu
imeli privarčevanih 345.500€. Pri enaki obrestni meri bi to potem zneslo skoraj 21.000€ obresti na leto in torej 1.800€ obresti na mesec. S tem, da se glavnica ne bi niti zmanjševala, kar je velika prednost pred pokojnino, ki ob smrti zapade.

Upam, da smo sedaj malo bližje mojem razlogu za ta članek. Jasno, da je pravično in logično, da delovno aktivni ljudje podpiramo upokojence in ostale. Prav tako je pomembna odprava starih krivic.
Po drugi strani pa en preprost izračun pokaže, da si tudi mi mladi zaslužimo nekaj več. Kot oče dveh otrok lahko povem, da mi država ne pomaga kaj preveč niti pri vzdrževanju in vzgoji teh otrok, kot mi tudi ni pomagala pri nakupu skromnega stanovanja, v katerem moja družina živi.

Morda bi bilo prav, da se kdo spomni tudi na nas. V nasprotnem primeru čez kako generacijo ali dve ne bo več dovolj delovno aktivnih ljudi, da bi lahko podpirali nas, ki bomo takrat "uživali" pokojnino.