Preprosto in učinkovito

Naši politiki blazno radi govorijo o sivi in črni ekonomiji, malo manj pa jim gredo od rok ukrepi, ki bi te probleme zmanjšali. Naj bom vsaj malo v pomoč:

Ukrep številka 1: Omogočiti ljudem "male posle", na primer do letne višine 10.000 EUR (povsem arbitrarna številka, ki sem jo potegnil iz enega temnega prostora). Za te posle državljan ne potrebuje avtorske pogodbe, firme ali podobne zadeve. Vse, kar potrebuje je sledeče:

1. spletni portal e-uprave, na katerem lahko vtipka "fakturo" za opravljeno delo
2. spletni portal naredi fakturo, pripravi ustrezen sklic za nek državni račun ter obračuna fiksen davek in pošlje te podatke DURSu
3. davek je na primer enak davku od dobička pravnih oseb
4. kupec malega posla nakaže denar
5. država nakaže denar z odštetim davkom izvajalcu posla

Posel zaključen, davki obračunani, vsi so srečni, nobenih komplikacij, država pa ima garancijo, da je bil mali posel sklenjen zakonito in transparentno. Seveda taki mali posli niso možni med subjekti, ki imajo obstoječa delovna ali drugačna poslovna razmerja.
Precej laže kot sedaj, ko je nekatere male posle v bistvu nemogoče sploh izpeljati, ne?

Ukrep številka 2: Uvedba družbeno koristnega dela za vse prejemnike nadomestil za brezposelnost.
Vsak, ki prejema "plačo" od zavoda, bi moral opravljati družbeno koristno delo oziroma vsakršno delo, ki bi ga zavod pač našel zanj. Lokalne skupnosti bi razpisovale dela, zavod za zaposlovanje pa bi razporejal ljudi na ta dela.
Delo bi bilo obvezno 4 dni v tednu, en dan bi bil na voljo za razgovore o zaposlitvi, vendar bi brezposelni moral prinesti dokazila, da je ta dan dejansko bil na vsaj enem razgovoru.
Ta ukrep bi:

1. takoj uničil vso črno ekonomijo, saj njeni izvajalci ne bi imeli več možnosti izvajanja del na črno
2. hkrati bi močno povečal željo teh ljudi za iskanjem zaposlitve ali ustanovitvijo svojega podjetja
3. preprečil bi "zaposlitveno zaustavitev" brezposelnega, saj bi bil brezposelni ves čas aktiven in tako ne bi zapadel v melanholično brezdelje
4. z raznimi delavnicami bi lahko delali tudi turistične spominke in podobno ter tako dosegali sinergije z gospodarskimi panogami
5. naša mesta in vasi bi se kar svetili, tako dobro bi bili pometeni

Ukrep številka 3: Prekvalificirati odvečne zaposlene v državni upravi v inšpektorje
Zaradi mene tudi nezaposlene, vsekakor pa bistveno dvigniti število inšpektorjev.
Tako bi poleg obstoječega nadzora lahko izvajali tudi sledeče:

1. finančna policija - kako ima lahko nekdo ob plači x tri vile v Monaku in 15 podjetij v lasti?
2. preverjanje sive / črne ekonomije - inšpektor en mesec dela pri nekem izvajalcu in sledi vsem poslom v tem času ter kako izvajalec izdaja račune zanje. V primeru odstopanja (predvidoma navzgor) od pretekle prakse pri tem izvajalcu naslednji mesec drug inšpektor (nikoli isti), s čimer se najverjetneje potrdi, da je v preteklosti izvajalec dejansko goljufal. Pa preteklost sploh ni tako pomembna: tak izvajalec bi pač imel pogoste tovrstne inšpekcije, dokler se ne bi "navadil" normalno izdajati račune za svoje delo.
3. preverjanje nadur, dežurstev in podobnih generatorjev raznih dodatkov k plači pri zdravnikih, sodnikih in drugih javnih uslužbencih.
4. itd, itd.

Ukrep številka 4: plačilna disciplina
Vsaka faktura prijavljena na DURS. Vsaka zavrnitev fakture prav tako prijavljena na DURS. Ob poteku roka za plačilo v primeru neplačila DURS avtomatsko trga dolžniku. Število iteracij in trajanja zavrnitev omejeno, v primeru preseganja avtomatska in takojšnja mediacija.

To so samo štirje ukrepi, proti katerim se celo naši slavni sindikati ne bi preveč upirali, hkrati pa bi povečali BDP države še v letošnjem letu. Ne, to sem slabo povedal. Povečali bi BDP TAKOJ! Da sploh ne govorim o prilivih v državni proračun.

Zakaj tega ne moremo imeti?

The greek account

Time for a bit more local politics:

This is going to be a very short post. There's no need to complicate on the damn subject.
I believe our fine (european) polititians totally screwed up on salvaging the Greek crisis - and they are still doing so.
The entire EU is generating over 12 trillion EUR GDP annually. Current Greek debt is around 580 billion. This sure is a lot of money. Nevertheless, to solve the Greek crysis a lot less cash is needed. The EU central bank could easily print the necessary cash before the thing got blown out of proportions. That together with no-further-loan policy would have cost us some single to low double digit percentage EUR devalvation and that would be it.
Instead we went and made a super drama out of the whole thing. The effect is that we already lost 20% of value against the U.S. dollar and there is still no sight of closure.

Not to mention that the americans are even more endebted, but currently they still manage to appear strong, especially through their lobbying (ACTA being a fine example of their ripping the rest of us idiots off). Looking at the situation it seems really hilarious. But I disgress. This is not a post on american debt issues.

The Greeks will have to learn that maintaining such high standards of living requires also generating the means for such standards. Currently many countries with a lot lower standards of living have to work harder to support their way of living and that is not right. I admire and commend the Slovaks for acknowledging the fact and refusing to support this.

Also French and German banks will have to swallow the bitter pill of knowledge that issuing bad loans can have negative effects on their business as well. I have no idea why supporting the very businesses that caused the current crysis (not talking just about Greece here) should be on top of our priority list right now. The EU as such should "nationalize" such idiot banks only to close them down gracefully and let the more responsible people / banks do business in their stead.

Total waste and utter incompetence. I don't see why they can't just do it already and be done with it.

Ahhh, the blessed consumerism

So, in this year, we first had Greece and now we have Ireland and Portugal. All countries that managed to get themselves almost bankrupt because they spent way beyond what they had. A nice blow to the young currency that is Euro.
I'm writing this article because I like Euro as a currency, because I like Euro as an idea of federation of European countries and because I like EU for its economic and political power potential. I'd hate to see this gone, especially so soon after we finally got to have it all.
But the problem is that us Europeans turned into real consumers. Much worse than americans who even preach the philosophy. We turned into consumers and forgot that we have to earn what we consume first. We need to make something and sell it first. We went so far in our oblivion that entire countries go (almost) bankrupt.
So I ask: How can so many people that work in government grow so blind not to notice that their own and (hopefully) beloved country is going down? Is corruption really such a bliss? I unfortunately wouldn't know, I'm working in the private sector.
Then on the other hand we have countries that haven't (yet) gone down and they take debt to help the failed ones recover. Since these too are on the brink of sinking, how long before they do? It's an avalanche, we just don't see it yet. The German prime minister is right to question these methods, I just can't agree with the way she questions them (hinting they might abandon Euro currency).
Historically countries have solved these kinds of problems in three ways:
1. Go to war
2. Print more money
3. Transfer existing money from richer to poorer parts of the country
4. Probably many more I care not mention or have no idea about
Since the first option is barbaric in these times I really can't recommend it. Though I'm sure our beloved leaders will take it the moment things really go south.
The second option leads to inflation and all the things we came to love in the post WW2 period. Taking more debt is just another way of printing more money which the €-bank says won't do (and rightly so). Though I must admit I like the idea of us sticking together. We should do this more ever increasing the power of the union and decreasing power of individual member states. Current situation really isn't the best with the big three bossing the entire union around. That's not a union you guys! That's conquest executed a bit differently / subtly. But I went off topic just now.
The third option wasn't employed much in the past. There just weren't that many benevolent leaders on our continent. Usually it more like "Hey, I'm at the top of the hill - let's grab everything I can before somebody else gets to be better than me". Despite this, the EU as an institution by definition lends itself really nicely to the third option. The mixture of more or less still independent nation states just screams "differences" at us. Economic differences as well. Though I'm sure none of the currently still floating countries would be glad to pour their fortunes into the poor losers that went under.
A few days ago I was just sitting in my living room contemplating on this particular situation when I realized that pretty much all electronics that I have in my living room is either korean or at least "designed in" the USA. None of the high tech stuff I have is from my continent. OK, OK, save for the mouse / keyboard which is Logitech. And it's not like I chose to buy foreign stuff - there just isn't any of our own to buy. Now, how long can one go about this world in the present without investing in technology? I think not long, but I'm sure I see things wrong here, my political leaders will definitely think something up. NOT!!!
It wasn't long ago that AMD was selling their fabs, one of them even being in Europe. Instead of our leaders grabbing at the opportunity, they let this fine peace of cutting edge tech slip away. We should really be fighting for (and investing in) high tech, not just buying the consumer products of it.
But, still, we are now consumers. Pure ones. Just consuming and not producing much any more. And now we are taking more debt for those that went too far in their spending. Oh sure, our GDP is still high and all, but without investing in high tech, just how long will this last? I don't think long. I just hope long enough so that I can leave this world in peace instead in yet another world war in which we will again be waiting for our offspring (the americans) to come save our sorry asses (from ourselves) yet again.

Naša zunanja politika ni servilna

Se opravičujem, malo pozno, ampak iz srca:

P.S.: Seveda, da ne bo pomote, zgoraj priloženo mnenje šteje tudi za pretekle vlade, ne le za trenutni mandat...

P.S.2: Due to age of this particular masterpiece (and the fact that I only embed the video from elsewhere) I'm assuming that I'm not violating any copyright. Should the rights owner think otherwise, I will remove the embedding code upon receiving a notice.

Davek na nepremičnine

No, davek na nepremičnine je končno prišel do osnutka zakona.
0,0xxx% glede na ocenjeno vrednost nepremičnine, pri čemer je seveda davek višji tam, kjer je ocenjena vrednost nepremičnin nižja...
Očitno nam vlada poskuša povedati, da se ne splača vztrajati na periferiji: bolje je, da se vsi skupaj preselimo v prekrasen ljubljanski smog.
Res ne razumem, zakaj ne morejo biti te zadeve pri nas narejene tako, kot se spodobi. Čemu neki služi novi davek, če je tako ali tako samo preimenovano nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča z dodatnimi komplikacijami in administracijo, ki jih prinese obdavčevanje po vrednosti nepremičnin.

Davek na nepremičnine bi moral biti zastavljen kot davek na luksuz:
Ocenjen nek življenjski standard na osebo. Npr: 20m2 + 10m2 na osebo v gospodinjstvu. To je osnova, ki ne bi bila obdavčena.
Česar je gospodinjstvo lastnik nad določenim standardom, je obdavčeno po res znatni stopnji. Na primer 3 - 5%. Oddajanje stanovanj v najem seveda predstavlja izjemo z nižjo stopnjo obdavčenosti.
Tako bi tisti, ki imajo preveč nepremičnin "pridobili" stimulacijo, da svoje prevelike nepremičnine prodajo tistim, ki jih dejansko potrebujejo, s posledičnim nižanjem cen na trgu nepremičnin pa bi si slednji te nepremičnine tudi dejansko lahko privoščili. Res ni smiselno, da nekdo živi sam v mega hiši, premnoge mlade družine pa se stiskajo v eno do dvosobnih stanovanjih.
Če bi želela naša vrla država zadeve še dodatno stimulirati, bi lahko davek oblikovala celo tako, da bi tistim družinam, ki ne dosegajo niti standardne površine npr. subvencionirala kredit za nakup stanovanja.

Šele tak predlog zakona o davku na nepremičnine bi imel nek smisel. Tako kot je, pa....

Kruha in iger!

V zadnjih mesecih se sindikati spet glasneje oglašajo, da imajo nekateri zaposleni pri nas daleč prenizke plače.

Res je, 450€ na mesec je za slovensko draginjo plača, ki praktično ne omogoča preživetja, vsaj ne na nekem dostojnem nivoju. Še posebej, če imata oba partnerja tako plačo, je preživetje iz meseca v mesec verjetno več ali manj edina misel, ki se takima partnerjema plete po glavi vse od 18. enega meseca, ko zapadejo položnice, pa do 15. naslednjega meseca, ko pride naslednje vbogajme na račun.

Osebno se močno strinjam z dvigom minimalne plače v naši državi. Čim više, tem bolje. Vendar pa se bodo sindikati morali začeti zavedati, kaj to dejansko pomeni za delovna mesta, ki imajo trenutno plače pod novim najnižjim nivojem. Močno upam, da ne pričakujejo, da bodo taka delovna mesta kar obstala. Že pri sedanjih minimalnih plačah podjetja propadajo in to predvsem taka, ki take plače dejansko tudi izplačujejo.

Dvig minimalne plače bi torej zanesljivo sprožil kar nekaj negativnih posledic:

Prizadeta podjetja bi imela le tri možnosti:
a) Propasti (stroški > prihodki)
b) Poiskati cenejšo delovno silo - seliti proizvodnjo v tujino
c) Povečati storilnost delavcev - avtomatizirati proizvodnjo

Vse tri možnosti torej vodijo v ukinitev delovnih mest, ki so imela najnižje plače, saj za podjetja dvig takih plač preprosto ni stroškovno izvedljiv. Redke izjeme, ki bodo potrjevale pravilo, si bodo lahko privoščile dejanski dvig takih minimalnih plač, predvsem seveda delavcem v proizvodnji.

Tako pridemo do delavcev, ki danes prejemajo minimalne plače, zaradi dviga le-teh pa bodo njihova delovna mesta ukinjena:
1. Ali se bodo ti ljudje lahko izobrazili ter učinkovito nastopili na delovnih mestih, ki imajo višjo dodano vrednost in torej lahko prenesejo tudi tako povišane plače?
2. Če ne, kaj bo država spet naredila? Bomo plačevali povečane prispevke za socialno varnost (nezaposleni) ali povečane prispevke za pokojninsko zavarovanje (še en val upokojevanja ljudi, mlajših od 50 let)

In na koncu pridemo še do makro ekonomskih sprememb, ki bi jih tak dvig plač prinesel:
V idealnem primeru dejanskega dviga minimalnih plač in z minimalnimi socialnimi spremembami v smislu povečanja brezposelnosti ali upokojevanja bi to pomenilo, da se na trgu kar naenkrat pojavi precej več denarja. Dvig produktivnosti, ki bi prinesel denar za višje plače, bi se torej na našem trgu odrazil tudi v obliki presežkov denarja v prostem pretoku. Kdo in kako bi potem brzdal inflacijo? Saj se ne pritožujem - več denarja na trgu pomeni tudi za ostala delovna mesta, da svoje delo lahko prodajo dražje in tako zaslužijo več. Pozitivni učinki takega scenarija so seveda veliko bolj daljnosežni, kot vidijo naši sindikalisti. No, prinesejo pa seveda s sabo inflacijo, saj bi se cene predvsem za storitve pričele dvigovati.

Problem je le v tem, ker se tak scenarij najverjetneje ne bo uresničil. Že sedaj je zaposlena manj kot polovica našega prebivalstva, po takem dvigu plač pa bi se razmerje nezaposlenih na zaposlene še povečalo. Razlog za to je dokaj preprost: če bi imeli produktivnost na zadostnem nivoju za tak dvig plač, potem bi najverjetneje plače take že bile in zahteve sindikalistov niti ne bi bile potrebne. Glede na propadanje takih podjetij močno dvomim, da izplačujejo minimalne plače le zato, ker so delavci za take plače tudi pripravljeni delati.

Zagotovo bo skoraj vsaka "bitka", ki jo bodo delavci izbojevali, že v srednjem roku (kvečjemu nekaj let) prinesla posledice v obliki odpuščanja. Šivilja je v današnjem svetu lahko plačana kvečjemu določeno vsoto denarja, podobno tudi delavci za tekočimi trakovi in podobno. Že sedaj so njihove minimalne plače lahko tako "visoke" le zato, ker so poceni delavci (Azija, Afrika) tako daleč, da se razlika v končni ceni proizvodov pokrije s stroški prevoza iz teh oddaljenih krajev - malo pa še s kakšno carino tu in tam.

Edino upanje za delavce z minimalnimi plačami je torej iskanje služb z višjimi dodanimi vrednostmi. Podjetja se bodo že prilagodila primanjkljaju delavcev, ki bodo take službe uspeli najti. Nemogoče pa je pričakovati, da bo šivilja imela 2000€ plače. Vsaj ne taka, ki dela v večjem podjetju. Nekaj povsem drugega so uveljavljene mojstrice, ki krojijo za posamezne stranke po meri.

Pa smo spet pri meji

Videti je, kot da se moja želja počasi bliža uresničitvi. Videti je, kot da sta g. Pahor in ga. Kosorjeva uspela nekako pririniti vsaj izhodišča za končno odločitev o meji do nekega nivoja, ko se zdi, da bo počasi pa le potrebno sprejeti odgovornost in posledice, ki jih bo prinesla odločitev tretjega.

Kot sem bral pred nekaj dnevi v komentarju v časniku Delo in se pri tem pošteno nasmejal: Dejstvo, da bo o dejanski meji odločal tretji je pravična in ustrezna kazen za obe državi oziroma za njuna politična aparata. Samo upam lahko, da bosta ta ista aparata premogla toliko pameti, da bosta stvari pripeljala dostopnje, ko bo tretji sploh lahko odločal...

Krasno! Jaz sem vesel, da se končno zadeve premikajo. Videti je celo, da bodo v kratkem začele dobivati konkretno obliko in to je lahko le dobro.
Pravkar gledam oddajo Odmevi (RTV SLO), kjer se naši vrli politični veljaki prepirajo o vprašanju, ki naj bi bilo postavljeno na predhodnem posvetovalnem referendumu. Kako patetično! Vprašanje naj oblikujejo strokovnjaki, katerim ne visi za vratom noben od naših politikov, pa bo. Če posvetovalni referendum že ravno mora biti - sprejetih odločitev ljudstva na takem referendumu naša politika tako ali tako nikoli ne upošteva - torej so povsem nesmiselni.

Torej, h "pravilno" oblikovanem vprašanju vsekakor spada tudi ustrezno izobraževanje javnosti. To pomeni, da bi mediji v času pred referendumom morali natančno pojasniti, o čem bodo arbitri sploh odločali. To seveda vsebuje tudi podrobne zemljevide - s katastrskimi občinami (slovenskimi in hrvaškimi junija 1991) ter v kakšnem razmerju so meje katastrskih občin s terenom, o katerem bodo arbitri odločali. Barve bi tukaj naredile prave male čudeže, kar se obveščenosti in izobraženosti nas, preproste raje tiče. Seveda v primeru prekrivanja katastrskih občin poleg vsega skupaj sodi še obrazložitev argumentov ene in druge strani, zakaj se meje prekrivajo.

Samo na ta način bodo ljudje lahko pravilno "odločali".

Socialna država

Naši politiki tako radi poudarjajo, kako socialno državo da imamo. V imenu tega pojma prenašajo neprestano napihovanje sindikalistov, ki očitno težijo takrat, ko to ni potrebno, ko pa pride do resnih problemov, pa zamudijo vse vlake in se samo še na koncu na televiziji hvalijo, kako so v bistvu vse uredili prav oni, čeprav je iz izjav prizadetih delavcev razbrati le to, da sindikat zanje ni naredil nič.
Tako imamo sedaj krasno stanje, ko so naši vrli sindikalisti povzročili, da imajo delavci v javnem sektorju v povprečju precej višje plače, kot pa delavci v gospodarstvu, ki dejansko prinašajo denar za delavce v javnem sektorju. Seveda pa še sedaj niso zadovoljni in hočejo še in še, vsakič za nek drug sektor negospodarstva. Seveda so pri Virantovi reformi vsi vzeli višje plače, danes pa so razmerja tako prekleto nepoštena, da jih je treba še malo povišati. Potem je pa Virant kriv, da je naredil neumno reformo. Jaz bi rekel, da je kriv le v tem, da je naivno zaupal sindikatom, da ne bodo izsiljevali države po vseh letih usklajevanja in določanja plačnih razredov.
Pri vsem skupaj pa še vedno nisem omenil, da je precej nekih delavcev v javnem sektorju enih navadnih lenuhov, ki samo lovijo vsak mogoč ovinek, samo da ne bi bilo potrebno delati. Govorim iz osebnih izušenj, ko čakam v čakalnici sam (nikogar drugega daleč naokoli) na storitev po tri ure, preden me končno spustijo v sobo, kjer bo storitev opravljena, ali pa me vrla "preobremenjena" delavka pošlje k privatniku opravit zadevo, saj da ima ona veliko preveč dela. Prav tako ob 8:00 zjutraj, nikogar drugega v pisarni, ona pa s kofetom v roki debatira s sodelavko. In potem ima ta lenuh vsaj tako plačo, kot jo imam jaz?!?! Hvala lepa.
Sindikalisti seveda tega ne bodo priznali, toda socialna država ne pomeni ohranjanja delovnih mest za vsako ceno. Socialna država prej pomeni, da ima vsak nezaposlen realne možnosti za novo zaposlitev, če jo le želi in da v času nezaposlenosti ne umre od lakote ali bolezni, ker ni imel strehe nad glavo.
OK, dovolj pritoževanja, ne bom z njim nikamor prišel. Zato se raje vračam na zadevo, ki me je privedla do tega pisanja:
Vlada je objavila sveženj ukrepov, k jih namerava izvesti v sklopu pokojninske reforme. Daljša delovna doba, izločitev študija, vojaščine in podobnih zadev, vse lepo in prav.

Ampak kaj hudiča se je pletlo v glavi onemu KRETENU, ki je izključil iz pokojninske dobe porodniški dopust?!!!?!?!?

Se opravičujem (mah - niti ne), toda če se par odloči, da bosta imela otroka, to pomeni, da bosta spravila na svet novega delavca, ki bo v prihodnosti prinašal v državno blagajno nov denar, zato da bomo mi lahko imeli vsaj 10% pokojnino glede na plače v delovni dobi. Vsaj tako je trenutno videti; da bodo pokojnine namreč tako mizerne. Sam sem že pisal o problemu pokojninskega sistema, pred kratkim pa se je v časopisju pojavilo tudi pismo bralca, ki je naredil enak izračun kot jaz. Če na kratko komentiram: g Jurišič je opravil vse izračune povsem primerno, na žalost pa ni dobro predvidel rešitve. Preprosta ukinitev sedanjega sistema bi žal povzročila resen problem pri sedanjih upokojencih in tudi vseh, ki bi pogoje dosegli v naslednjih 20 letih, saj ne bi imeli prihodkov, od katerih bi lahko živeli.
Rešitev za to zagato je v bistvu le ena: država bi morala zahtevati, da delavci vedno več vplačujejo tudi v drugi in tretji steber. Brez obveze ne bo nihče vplačeval in po trenutnem sistemu bomo v naslednjih letih začeli videvati učinke (ne)vplačevanja, ko bomo imeli vse več upokojencev, ki bodo socialni problemi. Začnite z enim odstotkom, gospodje. V 30 letih bi to moralo postati 100% in potem pokojninskega sistema ne potrebujemo več, saj bo vsakdo privarčeval dovolj za svojo pokojnino. Eh, spet sem zgrešil smer.
Torej: dva se odločita za otroka in otrok prijoka na svet. Recimo, da je nek par zelo zavzet pri tem in imata otroka vsako leto v ženini rodni dobi. To pa je lahko vse od 20 do >45 leta. Menda je neka ženska rodila celo pri 56 letu!!! Ta ženska ali njen mož (če bi dopust za nego otroka izkoriščal on) bi torej po novem sistemu ne imel nobene osnove za pokojnino, hkrati pa bi oba imela najmanj 25 otrok, ki bi vsekakor bili sposobni ju preživljati. Odličen primer za državljansko nepokorščino, če vprašate mene. Že precej manj drastičen primer (5 otrok) prav tako vpije po državljanski nepokorščini, saj bi po trenutnem predlogu mati petih otrok imela 15% malus pri pokojnini. Da sploh ne govorimo o absurdu, ki ga ta predlog ponuja, torej starša sta zagotovila delavce, ki ju preživljajo hkrati z vsemi ostalimi "penzionerji", ki morda sploh niso imeli otrok!

Predlagam torej ravno obratno: država naj zagotovi možnost, da se državljan(ka) odloči za poklicno kariero starševstva. En otrok ne pomeni veliko, pri štirih ali petih pa bi moral vsaj eden od staršev imeti precej dostojno plačo, na primer vsaj 1500€, če ne 2000€ (progresivna lestvica torej). Otroci so namreč kar draga zadeva in ljubezen ne pomaga pri stroških. Kdor torej hoče otroke, bi jih po novem lahko celo imel. Seveda ta plača velja pod podobnimi pogoji, kot danes prejemamo otroški dodatek, torej vse dotlej, dokler je otrok v oskrbi staršev. Država pa bi pač investirala tisto plačo (otroški dodatek) v izračunu na prihodnje davke, ki jih bodo ti otroci še prispevali v državno blagajno. Prav tako bi seveda starša za čas starševstva dobila 100% priznano pokojninsko dobo, če ne bi tega odstotka raje dvignili.

S tem bi odprli možnost za razvoj kariere starševstva, če bi se neka družina pač za to odločila. Dodatno bi tak ukrep pomagal pri naravnem prirastku prebivalstva, da niti ne omenjam, da bi bila končna posledica tudi več delavcev, ki bi omogočili preživetje naši "socialni državi".

Siva pot, vodi me.... (drugi del)

Bitnje so ena prav lepa vasica. Par kilometrov med Kranjem in Škofjo Loko. Ravna cesta, en sam blag ovinek, cesta rahlo nagnjena v smer Škofje Loke. Ravno toliko, da na kolesu občutiš, da je v tisto smer malo lažje goniti.

Pred nekaj tedni se je tam zgodila prometna nesreča. Nekaj mladincev se je peljalo skozi Bitnje, verjetno iščoč naslednji bar, v katerem bi se lahko še malo zabavali. Ali pa so šli domov, ni pomembno. Pomembno je, da so ti mladinci vozili krepko čez 100 km/h pri omejitvi 60, pri tem pa so jim cesta + avto + hitrost + pozna ura izstavili račun v obliki precej trdega pristanka v neki hiši ob cesti.

En teden kasneje so izginili znaki za omejitev 60 km/h, zaradi česar je sedaj omejitev skozi Bitnje 50km/h.

Če se prav spomnim, so bile table za pričetek vasi Bitnje (zgornje, srednje in spodnje) pred dobrimi 15 leti, ko sem dobil izpit za vožnjo avtomobila, še tiste brez črt (omejitev 80km/h je to takrat pomenilo). Ko se je spremenil zakon, so bile najprej table za 70km/h, pozneje pa so (prav tako po eni nesreči zaradi prevelike hitrosti) zmanjšali na 60.

Lahko da se tudi motim, ampak ni poanta v tem.

Poanta je v tem, da na naših cestah vidiš neznansko število znakov za omejitev, neprekinjenih črt - seveda na ravninah - in podobnih zadev. In večina jih je bila postavljena kmalu po tem, ko se je nek norec / pijanec / pač običajen nesrečnik zvrnil s ceste zaradi kakršnega koli razloga.

Očitno naši velmožje, ki imajo te zadeve "čez", ne ločijo med pojmoma "nesreča" in "objestnost" (v kakršni koli obliki).
Nesreča se pač zgodi zaradi trenutka slabosti ali neprevidnosti. Lahko se tudi zgodi, če je določen odsek dejansko nevaren in se to odraža v večjem številu nesreč.
Objestnost pa povzroča nesreče zaradi prevelikih hitrosti, alkohola ali preprosto "afnanja" po cesti.
Medtem, ko je povečano število nesreč na določenem odseku tehten razlog za omejevanje hitrosti ter druge opozorilne znake, nobeden od ostalih vzrokov ni in ne more biti razlog za take ukrepe.

Že 60km/h je bila kar nizka omejitev za ravno in pregledno cesto skozi Bitnje. Voziti skoznje 50km/h je čisto mučenje in povsem nesmiselna omejitev. Me prav zanima, ali se tisti, ki je dal odstraniti znake, sedaj vozi 50km/h skozi to vas. Stavim pir, da se ne. Pijem seveda v Radovljici, da ne bo pomote. Lahko pa povem to, da od odstranitve znakov vedno povzročim kolono. Nihče se ne strinja s to odločitvijo in tudi dejansko je popolnoma nesmiselna in ne naredi povsem ničesar za varnost prometa.

Ko se naši velmožje že tako pritožujejo nad ceno prometnih znakov, jim priporočam, da se enkrat zapeljejo po cestah, ki jih sami upravljajo, in uredijo prometne znake, da bodo bolje odražali dejansko stanje in varnost posamezne ceste.

Tako bomo vsi bolj zadovoljni, pa tudi nesreč bo manj.
Samo moja 0.02€

Siva pot, vodi me....

400 km. 600 z vsemi dodatnimi potrebnimi povezavami. Morda kakšnega več, morda kakšnega manj.
Imamo torej Ljubljanski obroč, Karavanke - Brežice ter Lendava - Koper. Potem pa še Postojna - Jelšane, Brežice - Šentilj ter Žalec - Dravograd in Dravograd - Maribor. Aja, pa še Novo Gorico in Ajdovščino sem pozabil. Hudi kilometri.

Toliko avtocest bi morala Slovenija zgraditi. Morda še kakšno zraven, ampak to je več ali manj to.

In to ubogo revščino "gradimo" že 18 let. V prvih letih so nam razlagali, kako poceni kilometer da imamo, in to je bil seveda izgovor za počasno gradnjo. Sedaj je gradnja še vedno počasna, imamo pa verjetno najdražje kilometre v Evropi. Neprestano samo hvalisanje, kakšne tehnološko napredne tunele in viadukte da smo zgradili, potem pa se zapelješ par kilometrov po kateri koli sosednji državi in vidiš še bolj impresivne - pa se nič kaj toliko hvalisanja ne sliši od njih. Medtem pa so naši zaprti, ker se je voziščni beton izrabil, so bili napačno postavljeni jekleni distančniki, ali pa kar tako, ker je nekomu všeč zapreti avtocesto...

Naši južni sosedje v enem letu zgradijo več kilometrov avtocest, kot pa jih bi mi vsega skupaj sploh morali - ne pretiravam prav veliko. Samo cesta Zagreb - Lipovac ima čez 300 km, pa je prav lepo vzdrževana, da sploh ne govorim o povezavah, ki so jih naredili v letih po osamosvojitvi. Mislim, da bi pri vsem hvalisanju, kako dobro gospodarstvo, da imamo, mi zlahka naredili prav toliko, pa nam niti ni bilo potrebno.

Pri vsem skupaj pa imamo na naših avtocestah neprestano neke omejitve hitrosti zaradi nekih del, ki jih ni videti nikjer, zaradi del, ki še bodo ali pa kar tako, samo zato, ker si DARS oziroma njegovi pooblaščeni vzdrževalci to pač lahko privoščijo. Saj ni pomembno, da je zaradi teh nesmiselnih blokad in zapor na teh istih cestah veliko nesreč. Pač v takem primeru postavijo še malo nižjo omejitev, da je verjetnost nesreče in frustracija voznikov še malo večja.

Samo par banalnih primerov:
1. Oni most pri Naklem čez tržiško bistrico: Nekdo je ugotovil, da so tiste jeklene traverze za par milimetrov napačno postavljene in že smo imeli celo leto omejitve 60km / h tam čez. Prosim vas, prav lepo!!! Kdo hudiča bo pri dveh pasovih na avtocesti vozil tam 60??? Sem celo poskušal to delati, pa sem skoraj vsakič skoraj povzročil nesrečo.
2. Eden od tunelov na štajerski avtocesti: Celo pomlad je bil eden od pasov zaprt, s prav tako krasno omejitvijo že par kilometrov pred tunelom, mislim, da je bilo čez tunel celo 50, ali pa so nam milostno vseno naklonili 60? Ne vem več, vendar na onem zaprtem pasu ni bilo videti nobenega delavca nikdar. Dokler se nise en dan pojavili s cisterno in spirali sten tunela. Morda da so potem še celo barvali, ne vem več...
3. Cestninske postaje: Če prav vem, je bil sprejet celo odlok o njihovi odstranitvi, da ne bi bilo potrebno voziti 40km/h tam čez, pa so še kar tam. Policaji z laserskimi merilniki pa tudi...
4. Ali moram sploh omeniti one imbecilne omejitve 40km/h na vsakem izvozu z avtoceste? Če se kdor koli drži te omejitve 99% sledi nesreča, ker se mu sledeči zagotovo zaleti. Ali je res potrebno postavljati tako - še enkrat poudarjam - imbecilne omejitve? Ali ne more biti 80? Ali ne more biti sploh brez znaka, kot je to npr. v Avstriji? Ali smo vozniki res tako neumni, da nas je treba s temi znaki spraviti k pameti? Jaz bi sicer raje rekel, da nas z njimi spravljate ob pamet.
5. Prosim, da se enkrat kak gospod z DARSA pelje po kateri koli naši avtocesti in malo opazuje znake za omejitve hitrosti. Trdim, da bo na metre štel odseke, kjer je mogoče več kot 10 minut voziti s hitrostjo 130km / h. Neprestano nekaj - dela na cesti (ki jih ni), križišče, spolzko vozišče, karkoli, samo da lahko postavite tiste tako priljubljene znake z omejitvami hitrosti.
6. Najbolje pa je na tistih odsekih, kjer avtoceste še ni. Idealen primer: Peračica. Imamo torej bivšo hitro cesto (no, OK, nov pas avtocesete, ampak povsem enake širine). Ta pas je sicer dvosmeren, ampak brez možnosti prehitevanja (ad-hoc ograja, ipd.). Torej, zakaj mora ta pas imeti omejitev 80km/h, pogosto skozi tunel celo 60km/h, medtem ko je stara cesta za motorna vozila lahko imela 100km/h in dovoljenje za prehitevanje nedeljskih voznikov. V čem je tako zavarovan pas manj varen, kot pa prejšnja cesta? Isto vprašanje velja seveda tudi za vse odseke, kjer so tako imenovana "dela na cesti", dejansko pa zaprt pas 3 mesece in potem dva tedna del na cesti.
7. Za konec še en cukrček: Za pir dam prvemu, ki mi pove odsek naših avtocest, ki je bil izročen v uporabo (torej narejen) in potem NI bilo v enem mesecu že vzdrževalnih del na njem. Jaz takega odseka nisem videl. Da sploh ne omenjam, da naši gradbeniki očitno niso sposobni narediti več kot 10 km na enkrat... Aja, pozabil: saj jih ne naredijo, takoj nato so že vzdrževalna dela.

Meh, zdaj sem pa povsem znorel in napisal nekaj, česar prvotno sploh nisem imel namena. Sledi torej Siva pot (drugi del).

Ne vrag, le sosed bo mejak

Če je kaj potrebno priznati našim vrlim politikom, je to vsekakor, da znajo do onemoglosti zakomplicirati neznatne probleme.

Govorim seveda o 18 let trajajoči tragikomediji z južno mejo. No, če hočem biti res pošten, moram pri tem omeniti tudi hrvaške politike, ki, prav tako kot naši, v večnem strahu pred izgubo volilnih glasov - in s tem politične moči - prav tako nikakor ne morejo sprejeti nekega kompromisa.

Že davno je jasno, da je obema stranema škoda vsakega kvadratnega metra od tistih ubogih desetih kvadratnih kilometrov, če jih je sploh toliko vprašljivih... Pri tem pa se že 18 let obe strani obmetavata s takimi podlostmi, da se še parameciji obračajo v svojih grobovih ob njihovi imbecilnosti (se opravičujem za tujko, vendar nisem našel ustrezno močnega slovenskega izraza). Trpita pa oba naroda. Ljudje smo pač "ovce" in precej dovzetni za propagando. Še posebej če ta traja 18 let. Na eni strani neprestano poslušajo: "Našo zemljo nam hočejo ukrasti", na drugi pa "Spet so provocirali s tem ali onim incidentom" - na obeh straneh pa neprestano le medsebojna obrekovanja in zvračanje krivde.

Se opravičujem, gospodje politiki, na obeh straneh: s to svojo imbecilnostjo ste zaradi nekaj metrov levo ali desno dosegli le to, da se bodo običajni ljudje še kar nekaj let gledali postrani. Tragikomedija na vrhuncu. Ne eni ne drugi niste sposobni narediti nekega kompromisa, s katerim seveda nobena stran ne bo zadovoljna (ker bo vsaj nekje) izgubila tistih nekaj metrov, vendar bi končno vsaj rešil to vprašanje.

Sedaj že pokojna nekdanja predsednika obeh držav sta v izbranem trenutku premogla dovolj treznega razmišljanja, da sta prišla do nečesa kolikor toliko spodobnega za obe strani. Ta predlog je prav toliko sprejemljiv, kot bo kateri koli drug, za katero koli stran. Nobena stran se ne bo nikoli odrekla vsem vprašljivim metrom, tako da je upanje na tak "kompromis" odveč, vse ostalo pa so povsem nepomembni detajli.

Dogovorite se torej za nekaj - KARKOLI - in končno sprejmite mejo, postavite tiste bedne mejnike, ki čez 2 leti tako ali tako ne bodo več pomembni, in zaključite zgodbo. Preden naredite trajno škodo v odnosih med normalnimi ljudmi. Ali je to res tako težko?

In potem sprožite kampanjo na obeh nacionalnih televizijah, ki bo poskušala vsaj malo popraviti škodo, ki ste jo povzročili s svojimi neumnostmi v teh 18 letih. Nekaj v smislu rožic in skupnih piknikov - saj veste: nismo tako različni, da se ne bi mogli imeti radi. Sovraštvo in zamere res nimajo kaj iskati pri tradicionalno prijateljskih sosedih.

Who's got the balls?

It's here. The economic crisis, I mean.
To be quite honest, it was due for quite some time now. With the global economy booming and everybody spending like there's no tomorrow, without much thought on prices and actual need, we got just what we deserve. Nobody, I mean NOBODY was thinking about saving anything in case things wouldn't be so good in the future.
An economic crisis is certainly no fun, don't get me wrong. Aside from businesses closing down, it has a nasty habit of hitting the average Joe. Lots of people lost their jobs. I wish I could say it was for a greater good, but it wasn't. In my opinion, our current situation is a result first and foremost of greed. Distant second is plain carelesness.

So a couple of trillion US $ just vanished from the market. How miserable an excuse can that be for a crisis?!? The most virtual stuff man managed to invent, easily redefined in any way we see fit - and we call that a good excuse to make several hundred million people unemployed?

World governments failed to react in due time. The measure was quite simple: just replace the vanished money. Yes, I know, that would just boost the inflation in the mid-term. But it would fix the immediate problem in the short term.
But even if the governments did react in time, it would only delay the inevitable cleansing of the economy (by means of a crisis).

It's what the governments are doing now to get us out of the crisis that matters. It is known that government spending boosts economy. But while our governments were spending like mad during the good times, now they are squeaking how there's no money to spend. Oh please - I've lived in a country with 2000% plus inflation. So I know money can be made at will. They won't even do warranties so that banks would start lending again.

So while Obama is signing bills that will cost U.S. taxpayers in excess of 2 trillion US $, the Euro group is clinging to the monetary criteria like we're all going to die if the criteria would be temporarily forgotten to get us out of the crisis. None of the member countries conforms to the criteria anyway, they just have to lie about it now... Not to even mention the program our own prime minister made: a couple of hundred million € savings in government spending with special emphasis that he would be buying his own coffee from now on. OK, forgetting the coffee thing - you managed to save a bit. But where will you put this money? No idea? Oh, well...

To cut this short:
I believe the Americans are doing the right thing at the moment. Government warranties + direct spending to re-boot the banks is currently all that is needed. Sure it will boost inflation, but it will also revive the industry.
The EU on the other hand has no approach at all. Even when the french president decided to throw a hefty pack of cash to the automobile industry, everybody just cried foul at him. At least he did something...

Guess who's going to come out of this stronger?

Zakaj pri nas sploh ni zabavno hoditi na volišče

Osebno menim, da je smiselno, da grem volit, pa če je to za lokalne, državne, predsedniške volitve ali pa za še naslednji nepotreben referendum.
Ne vem, morda bi imel slabo vest, ko država zapravi 2,5 mio € za volitve, potem pa nikogar ni na volišče... Morda pa vseeno upam, da bo moj glas povzročil nekaj dobrega, ali pa vsaj manj slabega...
Kakršen koli že razlog, jaz na volišče grem praktično vedno. Če se prav spomnim, sem enkrat izpustil en referendum, ker se mi je zdel pa res že tako neumen, da iz čiste zlobe nisem šel.

Letošnje leto bo leto parlamentarnih volitev. Kakšno veselje!!! Nekateri si iz čiste prevzetnosti napovedujejo največjo zmago v zgodovini naše ljube državice, drugi tiho upajo, da si bodo povrnili vsaj nekaj nekdanje slave. Spet tretji iščejo najprimernejšo žrtev, ki jim bo omogočila politično preživetje ter po možnosti spet pomembne položaje, na katerih bodo uživali v dobrinah, ki jih prinese davkoplačevalski denar.

Ampak to ni razlog, da sem se lotil tegale pisanja. Če sem morda prvi dve rundi volitev še verjel, da volim neko resnično opcijo, sem danes prepričan brez najmanjše sence dvoma, da je popolnoma vseeno, za koga bom volil. Čeprav so se nekateri trudili malo bolj, drugi malo manj, imamo danes v naši državici še vedno stanje, ko je bolj pomembno, da gre stvar v "moj žep", kot pa da bi se trezno odločil za dejansko najboljšega ponudnika. V medijih zelo popularne tujke na to temo namenoma izpuščam. Govorim seveda o žepih naših vrlih funkcionarjev in njihovih "priležnic" (v tisočerih oblikah, ki jih ta beseda premore). Da se ne bomo napačno razumeli: niso vsi pokvarjeni do kosti pa še nazaj. Samo velika večina. Če bi se vsi ti veseljaki odločili, da bodo za pet let prenehali skrbeti samo za svoje žepe ter resnično začeli delati za dobro države, podjetja, svoje ustanove, ipd., sem prepričan, da bi bil slovenski BDP v teh istih petih letih zagotovo vsaj dvakratnik današnjega, spotoma pa bi se še znebili precejšnjega dela socialnih težav, ki nas danes težijo, v prihodnosti pa nas bodo še bolj. Pet let gospodje in gospe. Morda bi bilo vredno razmisliti, saj ste si že dovolj nagrabili. Aja, pozabljam: nikoli ni dovolj...

Uf, spet sem povsem zašel s poti. Zakaj torej mislim, da je popolnoma vseeno, za koga volim?
Prišel sem do spoznanja, da so se naši vrli politiki sicer razbili na različne stranke, stopili na nasprotne bregove, ampak svojega načina mišljenja pa niso zamenjali. Le prišli smo do stanja, ko je zmagoviti "opciji" postalo težko sestaviti dobro delujoč aparat, ker ima pač na voljo precej manjše število dobrih kadrov, kot pa včasih, ko nam je vladala ena stranka. Vsi drugi, ki na volitvah ne dobijo največjega dela kolača so potisnjeni v kot, iz katerega samo še prestrašeno bevskajo v "grdega volka", ki grozi, da jih bo pojedel, na tak ali drugačen način. Ja, tudi tisti, ki se pretvarjajo, da so šli v "koalicijo". Ne me basat!
Eh, včasih je nasprotna opcija šla na Goli otok, danes pa bevska v parlamentu. Kaj natančno se je torej spremenilo? Naj me kdo spomni, lepo prosim.

Naši vrli velmožje se boste počasi morali naučiti, da ni vse, kar naredi vlada, zanič, kot tudi ni vse, kar predlaga opozicija, zanič. Predvsem pa bi bil morda počasi čas, da se začnete zares truditi za državo, kateri vladate. Ne pa, da gledam dva, morda tri ministre, ki se res trudijo, pa jih najprej zatolčejo že lastni kolegi v vladi, nato parlament, malo še sindikati, če pa vse to ne zaleže, se pa razpiše še en idiotski referendum. Prosim, da prenehate žaliti mojo inteligenco. Lepo. Z malo smetane na vrhu? Sladkane smetane?

In če morda nadaljujem v istem duhu, zakaj hudiča se vedno vsi sklicujete na konstruktivnost (no, pa sem bil prisiljen uporabiti tujko)? Če pa je potem ne premorete niti za eno trohico? Bevsk, bevsk. Vključno z "zmagovalcem", samo da ta dela "groar, groar". No, pred volitvami se običajno violine zamenjajo, pa glavni joka, kako so ga vsi ovirali, ostali pa mu medtem mečejo opeke v glavo. Kako bi se smejal, če ne bi bilo vse skupaj žalostno. Ne, saj "žalostno" ni prava beseda, ampak se trenutno boljše, bolj ostre ne spomnim. In tega je bilo sedaj že koliko, 5 ponovitev?

Dejansko bi nekoč rad na našem političnem prizorišču videl igralce, ki bodo dejansko pomagali ustvarjati boljše življenje za vse nas. Saj ni treba, da so na volitvah absolutni zmagovalci, samo malo pomagajo naj, namesto ustaljenega bevskanja. No, če dobro pomislim, ena taka skupina morda celo obstaja, tako, površno pogledano. Ampak pri njih mi pa program ni všeč.

In kje je zdaj tu demokracija, če tako ali tako volim enake med enakimi? Sploh mislim, da je ta izraz povsem neustrezen za našo politično ureditev. Mi nimamo demokracije. Imamo strankokracijo, kar pa je precej drugače. Kdaj smo že nazadnje šli pod vaško lipo roke dvigovat?

Kje sem že ostal? Ah, saj res: letos mi res ne bo zabavno iti na volišče...

Prodaja Telekoma - zgodba o uspehu ali neumnosti

Za začetek morda rahlo filozofsko vprašanje v zvezi s prodajami državnih lastniških deležev v podjetjih: osebno menim, da država nima ustavne pravice lastiti si kakršnega koli deleža v katerem koli slovenskem podjetju. Vsi ti deleži so namreč ostanek socialističnega "vse je naše (ljudsko)". Torej lastnina vsakega slovenskega državljana posebej. Ne glede na starost. Ja, vrednosti certifikatov, določene glede na starost državljana, so bile nekaj najbolj nezaslišano nepoštenega, kar sem doživel. Ampak vseeno - takratna vlada je vsaj del državnega premoženja vrnila ljudstvu v obliki konkretnih lastniških deležev, kar je, recimo, pohvale vredno.
No, da dokončam z začeto poanto: državna uprava po mojem mnenju nima pravice razpolagati z nobenim deležem v nobenem podjetju, razen seveda v tistih, katerih deleži so bili dejansko kupljeni od ustanovitve republike Slovenije naprej.

Ker pa državna uprava vseeno razpolaga s temi lastniškimi deleži, bi si drznil ponuditi rahlo drugačno razmišljanje o prodajah državnega premoženja.
Pri prodaji državnega deleža v NKBM se je pokazalo, da pri zanimivi ceni lahko državljani Slovenije iz obtoka umaknejo znatno količino denarja. Če se pravilno spomnim, je bilo tega denarja okoli 750 mio €, za ponujen delež, vreden 150 mio €. Po uvrstitvi delnic na borzo pa se je ob vseh menjavah lastništva obrnilo verjetno še nekajkrat toliko denarja.
Obstranska pripomba: kljub vsem kritikam finančnega ministra za slabo izbrano ceno delnice, se vsaj jaz s tako izbrano ceno kar strinjam. Pozitivni učinki, čeprav nekateri le kratkoročni, so segali od novoletnega darila države državljanom (delnice so bile dejansko vredne tudi do 50% več), začasno oživitvijo trgovanja ljubljanske borze, itd, itd. Edini problem tukaj je, da so bili vsi ti pozitivni učinki le za tiste, ki so vplačali ali že imajo vložke v vrednostne papirje, to pa žal nikakor
niso socialno najšibkejši. Vendar s takimi operacijami pač njim ne moremo pomagati, ne?

Sedaj pa na Telekom: vlada RS se je torej očitno odločila, da bo prodala svoj delež v tem podjetju. To je sicer pravilna odločitev, saj država res ne bi smela imeti znatnih deležev v nobenem podjetju. Vendar pa me močno moti način, kako se je naša vlada lotila prodaje deleža v tem podjetju.
Najprej kratko mnenje o telekomu kot podjetju: osebno menim, da bi vlada morala pred izvedbo kakršne koli prodaje, podjetje razbiti najmanj na SiOL, Mobitel ter Telekom kot operater fiksne telefonije. Stanje, kakršno je sedaj še vedno povzroča prevelike konkurenčne nepravilnosti v slovenskem trgu telekomunikacij. Urad za varstvo konkurence, kar se mene tiče, na tem področju ni vreden svojega imena. In ni bil vreden svojega imena praktično odkar sta nastala Mobitel in SiOL. Zna pa komplicirati zadeve tam, kjer jih ni treba...


Uf, dolg uvod... Skrajni čas, da se končno lotim naslovne teme.
Prodati ali ne prodati - to niti ni vprašanje. Vendar pa naša državna uprava napačno razmišlja o tej prodaji. Če nekaj imaš, je najlažje to preprosto prodati. V blagajno pade nekaj cekinov, prihodnost podjetja pa je prepuščena novemu lastniku. Sem videl že kar nekaj primerov, ko je novi lastnik dejansko ukinil nakupljeno podjetje oziroma je obdržal kvečjemu proizvodne kapacitete, znanje pa ga sploh ni zanimalo. Glede na ceno delovne sile pri nas je samo vprašanje časa, kdaj bodo tudi proizvodne kapacitete postale predrage in bomo izgubili še tista uboga delovna mesta.
Raje razmišljajmo, kako bi naredili, da bi taka podjetja postala igralci, ki bi se jih današnji potencialni kupci bali. Tudi to je namreč mogoče. Telekom je danes vreden cca 2,2 mrd €. 49% delež, ki ga država prodaja torej znaša dobro milijardo €. Tudi to je samo del vsega denarja, ki se je obrnil pri prodaji NKBM.
Moj predlog je torej, da se s prodajo državnega deleža morda še malo počaka. Namesto tega naj podjetje razpiše dokapitalizacijo v višini 1 - 2 mrd €. Primarno pa bi moral biti vir za to dokapitalizacijo fizične osebe. Zakaj?
Ker bi ta dokapitalizacija omogočila, da bi se Telekom Slovenije znatno razširil z nakupom kontrolnih deležev v drugih podjetjih v sosednjih državah. To bi zagotovilo dolgoročno stabilno rast podjetja z znatnim povečanjem dobičkov, ki bi ob ustrezni strategiji omogočali nove in nove prevzeme ter vlaganja v nova podjetja v regiji. Takšna strategija, pravilno predstavljena, bi iz slovenskih vlagateljev zagotovo pridobila potrebna sredstva.
Drugi, trenutno še bolj popularen efekt pa bi bil v dejstvu, da bi iz trga izginila znatna količina denarja. 2 mrd € za gospodarstvo kot je slovensko pomeni kar nekaj, menim, da bi se zaradi "izginotja" tega denarja znatno zmanjšali inflacijski pritiski.
Če pa se je vlada odločila, da nujno hoče prodati tudi svoj delež, potem naj to pač stori po izvedbi dokapitalizacije. V Evropski skupnosti je dovolj interesentov za nakup takega deleža, tudi če ne bi bil več kontrolni.
Dve muhi na en mah.
Ali pa tudi ne...

Kaj bo ostalo pa za nas mlade?

Danes sem pri Dnevniku poslušal oziroma gledal prispevek, kako namerava naše pravosodno ministrstvo sprejeti zakon, s katerim bodo povrnili del škode ljudem, ki jih je med drugo svetovno vojno prizadel okupator.
Krasno, naša država spet popravlja krivice, storjene "trpeči" generaciji. Prosim, ne me napačno razumet. Vse spoštovanje borcem za našo svobodo ter povojni generaciji za obnovo naše domovine. Njihove zasluge so nesporno velike, kot je velika krivda sodelujočih z okupatorjem. S tem člankom nikakor nimam namena spodkopavati teh dejstev.
Vendar bi vseeno želel poudariti nekaj dejstev. Najprej o nekaterih ugodnostih, ki jih je navedena generacija že uživala:
1. Zagotovljeno delovno mesto za vsakogar, ki želi delati. Brez nevarnosti za izgubo tega delovnega mesta.
2. To isto delovno mesto brez kakršnih koli pritiskov. Večina je lahko delala točno toliko, kot so želeli. Nič čudnega, da je na koncu plansko gospodarstvo pogorelo...
3. "Brezplačna" finančna injekcija v obliki posojila z nizko fiksno obrestno mero v časih hiperinflacije.
4. Možnost zgodnje upokojitve. Danes je v državi 540.000 upokojencev, mnogi od njih so šli v ta status že pred svojim 50. letom starosti. Česa vsega naša država ne bi naredila, da bi zmanjšala brezposelnost...

Na drugi strani imamo 790.000 delovno aktivnih ljudi. In vsega skupaj 2 milijona prebivalcev. Vsak zaposleni torej mora (super grobo izračunano) vzdrževati 0,68 upokojenca oziroma 2,53 ljudi. Med temi 2,53 je seveda tudi sam, njegovi otroci, upokojenci, nezaposleni, itd. Pri tem pa sploh ne upoštevam, da ima negospodarstvo, torej prav tako vzdrževani ljudje, precejšen delež (cca. 200.000). Nič čudnega, da so naše plače obremenjene preko vseh meja, potem pa na vse skupaj pridejo še takse, trošarine in DDV. Tako čez prst pogledano je na koncu vsak zaposleni obdavčen približno 80%. No, tisti z najnižjimi dohodki kakih 20% manj, ampak vseeno. Noro!

Vendar tudi to ni razlog, da danes pišem ta članek. Moja jeza je usmerjena na zelo preprosto enačbo:
FVoa = PMT [((1 + i)ⁿ - 1) / i]
No, enačba sama niti ni kriva, kriv je njen rezultat ter napovedi, da bodo naše pokojnine zanemarljive. To je namreč enačba za prihodnjo vrednost anuitet. Torej, če vplačuješ PMT denarja pri obrestni meri "i" "n" obdobij, boš na koncu imel toliko in toliko denarja. Pa naredimo en preprost izračun za povprečno slovensko bruto plačo 1200€ in predvideno delovno dobo 40 let, ki pa se je v zadnjih letih tako ali tako še podaljšala. Vsaka bruto plača je obremenjena s 15,5% prispevkom za pokojnino (to je samo davek iz plače, potem pa se temu doda še davek na plačo, ki ga plača delodajalec, vendar tega ne bomo upoštevali, ker naj ga leta 2010 ne bi bilo več). Znesek obremenitve mesečne plače torej znaša 186€, letno torej 2232€. Recimo, da lahko z uporabo vzajemnih skladov dosežemo povprečno letno stopnjo donosa 6%. Vzajemni sklad s tako nizko stopnjo je že kar težko najti, vendar recimo, da večino tega denarja varčujemo v "bolj varnih" skladih, ki imajo nekoliko nižjo donosnost.
Rezultat enačbe za 40 let varčevanja torej znaša:
345.428€ = 2232€ [((1,06)⁴⁰ - 1) / 0,06]
Torej ugotovimo, da bi pri današnji obremenitvi plače in delovni dobi 40 let na koncu
imeli privarčevanih 345.500€. Pri enaki obrestni meri bi to potem zneslo skoraj 21.000€ obresti na leto in torej 1.800€ obresti na mesec. S tem, da se glavnica ne bi niti zmanjševala, kar je velika prednost pred pokojnino, ki ob smrti zapade.

Upam, da smo sedaj malo bližje mojem razlogu za ta članek. Jasno, da je pravično in logično, da delovno aktivni ljudje podpiramo upokojence in ostale. Prav tako je pomembna odprava starih krivic.
Po drugi strani pa en preprost izračun pokaže, da si tudi mi mladi zaslužimo nekaj več. Kot oče dveh otrok lahko povem, da mi država ne pomaga kaj preveč niti pri vzdrževanju in vzgoji teh otrok, kot mi tudi ni pomagala pri nakupu skromnega stanovanja, v katerem moja družina živi.

Morda bi bilo prav, da se kdo spomni tudi na nas. V nasprotnem primeru čez kako generacijo ali dve ne bo več dovolj delovno aktivnih ljudi, da bi lahko podpirali nas, ki bomo takrat "uživali" pokojnino.